Janez Vajkard Valvasor

Rojstvo	28. maj 1641; Ljubljana
Smrt	19. september 1693 (52 let); Krško[d]
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo[d]
Poklic	kartograf, geograf, heraldik, pisatelj, polihistor, založnik, zbiratelj, aristokrat
Spletna stran
	valvasor.org

Janez Vajkard Valvasor, plemič in polihistor, 1641-1693

Navedki[uredi]

Ako je pošten rodoljub dolžan části svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v prav nič manjši meri služiti s peresom, da v svetu pri vsaki priložnosti zaslovi. Ta čast, pravim, zavezuje ne le orožje, ki ga nosimo ob strani, ampak tudi tisto, ki ga nosimo za ušesom, namreč pero, če smo oboje vajeni sukati. Zakaj prav ista narava, ki nam je vsadila ljubezen do domovine, nam je naklonila tudi najrazličnejše možnosti za pospeševanje njene slave ter nam naložila dolžnost, da ji z vsemi močmi služimo. Zategadelj moramo domovino ljubiti in spoštovati takó kakor starše.^[1]

Je dal nadvojvoda svojim komisarjem ukaz, naj enak postopek reformiranja opravijo na deželi. In to so z vso skrbnostjo tudi počeli, to pa s tako vnemo, kot da bi morali iztrebiti Baalove templje in svečenike. (o delovanju protireformacijskih komisij)^[2]

Bil je mož blestečega duha v najvišji meri in poln človekoljubja. Medija, rojstna zemlja, hrani, kar je od tako velikega moža umrljivega ostalo, neumrljivi zaklad dovršenega razuma pa bo v tolikem številu zgodovinskih del živel večno.(Janez Gregor Dolničar, slovenski kronist in zgodovinar)^[3]

Slava vojvodine Kranjske je izraz domoljubja, ki priznava za resnično vse, kar je domovini v čast ... Kar pa mi je posebno dragoceno, so običaji in navade Kranjcev v sedemnajstem stoletju, ki jih oriše v vseh življenjskih situacijah. Splet različnih vzrokov in politični reformni duh našega stoletja bosta povzročila, da bo izvirnost tega ljudstva počasi izginila, in takrat bodo samo Valvasorjevi orisi tisti, po katerih bomo spoznavali stare Kranjce.(Anton Tomaž Linhart, slovenski dramatik, pesnik in zgodovinar)^[3]

Baron Valvasor se je po nagibu posebnostnega svojega bitja in svoje odlične pravicoljubnosti emancipiral pravil šole svojega časa, katera, če ravno niso zatirala narodnosti, ji pa vendar tudi niso služila v pospeh, in deloval je ne le v lokalnem domorodnem, temveč tudi v narodno-slovenskem smislu kakor nikak učenjak njegove vrste pred njim in - malokateri za njim.(Peter pl. Radics, slovenski zgodovinar in publicist)^[3]

Dasiravno je Valvasor pisal nemško, ima njegovo delo velik pomen tudi za Slovence. Vse karkoli je mogel pisatelj svoje dni poizvedeti in preiskati o rodu, zgodovini, jeziku in veri, o šegah in običajih slovenskega naroda, je sprejel v svojo knjigo ... Slednjič nam je s svojim delom ohranil spomin na premnoge za rod in dom zaslužne može in jim za vsa poznejša stoletja priboril zasluženo čast.(Josip Gruden, slovenski katoliški duhovnik in zgodovinar)^[3]

In če označujejo kulturni zgodovinarji 17. stoletje za vek učenjaških polihistorskih knjižnih nestvorov, moramo naglasiti, da spada četvero Valvasorjevih foliantov sicer v vrsto največjih, a tudi najboljših.(Jože Rus, slovenski geograf in zgodovinar)^[3]

Valvasor tvori s svojim delom eno najsvetlejših točk v naši domači kulturni zgodovini. Od srede 19. stoletja, ko se je pojavilo intenzivno zanimanje za zgodovinske spomenike preteklosti, je vir neomajne avtoritete ...(France Stele, slovenski umetnostni zgodovinar)^[3]

Valvasor je prvi topograf, ki je upošteval v celoti tudi slovenska krajevna imena ... je prvi adresat, ki je poleg nemške, latinske in hrvaške natisnil tudi prvo slovensko posvetno pesem - pravo literarno poslastico...(France Kidrič, slovenski literarni zgodovinar)^[3]

Valvasorju pripada odlično mesto v slovenski kulturni zgodovini. Mimo njega ne more, kdor raziskuje slovensko preteklost, pa najsi bo v katerem že koli področju ..., zaradi vsega, kar že Valvasor je, zaradi samih nas in duha po nas v njem. (Mirko Rupel, slovenski literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar)^[3]

Valvasorjeva Slava ima ob domovinoznanskem pomenu tudi posebno slovstveno ceno. Ne glede na avtorjevo nemško orientacijo je spodbudno utegnila vplivati po Platonu prevzeta misel, da bi morala domovina glede ljubezni imeti prednost pred očetom in materjo. Obširen popis naravnih znamenitosti in lepot je postal adut v dokazovanju vrednosti (časti) slovenske dežele ...(Jože Pogačnik, slovenski literarni zgodovinar)^[3]

Valvasorjevo prizadevanje je nepogrešljiva sestavina tudi naše umetnosti druge polovice 17. stoletja in opornik umetnostne zgodovine. Ob vseh častnih in strokovnih naslovih, ki jih pritikamo imenu barona Johanna Weicharda Valvasorja, pa manjka še eden, ne najmanj pomemben - mentor mladih umetniških adeptov in usmerjevalec dela mnogih domačih in tujih slikarjev.(Emilijan Cevc, slovenski umetnostni zgodovinar)^[3]

Čeprav je to delo po svojem konceptu omejeno na kranjsko deželo, je tristo let neponovljena enciklopedija Slovenije, v kateri je avtor zbral toliko dokazov za slovensko narodno individualnost, da je koristil celotnemu slovenskemu narodu ...(Branko Reisp, slovenski bibliotekar, muzealec in zgodovinar)^[3]

Metropolitana˝ v Zagrebu ˝... če smo namreč kdaj potrebovali lastno podobo v drugih očeh, jo potrebujemo danes. Vitez Janez Vajkard Valvasor je vedel in nam to naroča. Zmeraj je bilo tako.(Matjaž Kmecl, slovenski literarni zgodovinar in pisatelj)^[3]

Valvasorja niso nikoli zadovoljevali povprečni dosežki; svojemu delu se je predal z vso svojo osebnostjo. Če gledamo s stališča zgodovine in kulturnega položaja Slovenije, so njegova dela spomenik prve vrste, kakršnih je malo v zgodovini tega naroda.(Vladimir Magić)^[3]

Šele sedaj se zavedamo, da bi moralo biti to delo prevedeno že v 19. stoletju, ko se je oblikoval slovenski nacionalni program in naša narodna zavest. Integralni prevod Slave tako prihaja pozno, a ne prepozno, in lahko bi rekli, da danes Kranjci tako izpolnjujemo svojo obvezo do Valvasorja.(Božidar Debenjak, prevajalec Slave Vojvodine Kranjske)^[3]