Matija Majar
 | |
| Rojstvo |
7. februar 1809 ali 1809 Goriče v Ziljski dolini[d] |
|---|---|
| Smrt |
31. julij 1892 Praga[d] |
| Psevdonimi | Ziljski |
| Državljanstvo |
.svg){kind=small} Avstro-Ogrska[d] Avstrijsko cesarstvo[d] |
| Poklic | etnolog, politik, duhovnik, jezikoslovec, teolog |
Matija Majar – Ziljski, slovenski politik in duhovnik, 1808–1892.
[uredi]
- Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve, ali kedaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi! Ako nič ne poželimo, ali ako poželimo kaj škodljivega tedaj je za naš narod grob že izkopan.[1]
- Nam mora biti naj ljubši pa naš Slovenski jezik! To pravico si moramo tudi mi zadobiti. To je perva potreba! Ako zdaj zamudimo, preti našemu narodu poguba; ali pak zdaj vsi naš jezik in narodnost branimo, čaka našiga naroda gosposka sreča![2]
- Slavenska narodnost in slavenski jezik! To je za nas: conditio sine qua non! To se pravi: ali se mi ne oglasimo, kakor svoboden narod in ako svoj jezik ne ubranimo – smo muha, smo kakor riba brez vode, kakor ptica brez perut … za nas je djano. Ako pa mi le samo svojo narodnost in svoj jezik zdaj ubranimo, je vse dobro; ako bi se nam nobena druga želja ne spolnila kakor leta, – je toliko, kakor da bi že vse druge naše želje spolnjene bile.[2]
- Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškim nas je 116.000, na Štajarskim 378.000, na Kranjskim 438.000, na Goriškim in Teržaškim 217.000, na Banatskim 22.000, Na Vogerskim 60.000 in v Istrii 230.000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki; kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, karkoli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizo poldrugi milijon … naša beseda bode veljala in povsod lehko obstala; dobiček bodemo pa imeli vsi. Mi moramo imeti jeden zbor cele Slovenije, h kterimu morajo priti stališi in poslaniki iz vsih slovenskih krajev in seboj prinesti vse pravice, ktere do zdaj imajo.[2]
- Mi se moramo sami za svojo stvar poganjati; ali mi sami za se, za svojo narodno srečo, za jezik in narodnost ne poskerbimo, drugi naravno še manje ...[2]